Mešani pevski zbor

Il 20 e 21 giugno si è svolta la 40ª rassegna di cori sloveni a Šentvid pri Stični, località a 30 chilometri da Lubiana. Si tratta di una manifestazione unica nel suo genere: è la festa della coralità slovena alla quale partecipano numerosi cori dalla Slovenia e dall'estero. Alla quarantesima edizione della rassegna hanno partecipato 150 cori, più di 3200 cantanti che domenica 21 giugno hanno cantato, a cappella e accompagnati dall'orchestra di fiati, canzoni di autori sloveni diretti dal Mº Igor Švara.

La sera del 20 giugno, nel grande auditorium della scuola “Ferda Vesela” di Šentvid, si sono presentati i cori delle minoranze slovene che vivono in Croazia, Ungheria, Bosnia ed Erzegovina, Serbia, Austria e Italia, quest'ultima rappresentata dal Coro Jacobus Gallus che ha così concluso la stagione 2008/2009. Il nostro coro si è presentato con tre canzoni della tradizione slovena e ha suscitato l'entusiasmo del pubblico; abbiamo così portato a termine una stagione piena di novità. Infatti a settembre la direzione è passata nelle mani del Mº Marko Sancin, mentre le file del coro si sono ripopolate di nuovi cantanti.

Dopo i tradizionali concerti di Natale del “Nativitas”, il coro ha partecipato alla Prešernova proslava, la più importante manifestazione culturale della comunità slovena in Italia, al festival triestino Magnificat, alla tradizionale rassegna di cori Primorska poje, al concerto dall'Associazione Nuova Accademia nella chiesa Luterana di Trieste e ha organizzato il Concerto di fine stagione, in collaborazione con il Coro misto giovanile di Trieste, nella splendida cornice dell'Agriturismo Bibc a Santa Croce.

20. in 21. junija je v Šentvidu pri Stični potekal 40. tabor slovenskih pevskih zborov, ki se ga je letos udeležil tudi tržaški zbor Jacobus Gallus.

Pevci so iz Trsta odpotovali v soboto zgodaj popoldne in po dveurni vožnji prispeli v Čatež, kjer so se nastanili v Mladinskem domu Čebelica. Takoj nato so se odpeljali v Šentvid, kjer se je ob 20. uri pričel koncert slovenskih zborov iz tujih držav, ki je nekakšen uvod v nedeljsko pevsko slavje. Poleg Gallusa so nastopali še zbori iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Madžarske in Srbije. Po koncertu je udeležence najprej razveselil ognjemet, nakar pa se je začela prijetna družabnost ob bogato obloženih mizah. Petje se je razlegalo daleč naokoli, kakor se za pevsko slavje spodobi.

Naslednje jutro so se "gallusovci" po zajtrku znova odpeljali v Šentvid, kjer so se nastopajoči zbori (poleg zamejskih še 32 moških, 37 ženskih in 65 mešanih zborov iz cele Slovenije) zbrali na zunanjem igrišču krajevne osnovne šole na skupni vaji pod taktirko dirigenta Igorja Švare. Po krajšem odmoru so se pevci začeli zbirati pred Šentvikim gasilskim domom, odkoder so ob 12. uri v pisanem sprevodu krenili po vaških ulicah do igrišča, ki je bilo prizorišče tega množičnega pevskega srečanja.

Prireditev, ki je nosila naslov POJO NAJ LJUDJE, se je začela ob 13. uri z državno himno Republike Slovenije, ki so jo združeni zbori zapeli ob spremljavi pihalne godbe G Grosuplje in KD godbe Cerknica. Nato se je začel program, ki je obsegal pesmi za moške, ženske in mešane zbore, vmes pa so nastopili še člani folklorne skupine Vidovo. Slavnostni govornik je bil mag. Igor Terar, direktor JSKD RS. Program, ki ga je povezovala Anica Volkar, se je zaključil z Gobčevo Pesmijo o svobodi, ki je ob spremljavi pihalnega orkestra zazvenela še posebno slovesno.

Proslava, ki jo je neposredno prenašala RTV Slovenija 1, se je sklenila z odhodnim venčkom slovenskih ljudskih pesmi Le sekaj, sekaj smrečico v izvedbi združenih zborov ob spremljavi godbe.

Tržaškim pevcem je ostal še čas za pozno kosilo, nato pa je bil na vrsti odhod proti domu, kamor so utrujeni, a polni lepih vtisov prispeli v večernih urah.

Udeležba na 40.tabor slovenskih pevskih zborov je bila prijeten zaključek uspešne sezone, ki jo je zbor Jakobus Gallus izpeljal v znamenju prenove. Pod taktirko zborovodje Marka Sancina je letos zbor nastopal na številnih koncertih in prireditvah, med katerimi lahko omenimo osrednjo Prešernovo proslavo, posvečeno stoti obletnici Glasbene matice Trst, celovečerni koncert na tržaškem festivalu Magnificat in Zaključni koncert v sodelovanju z Mešanim mladinskim zborom Trst na borjaču agriturizma Bibc, ko je pred navdušeno publiko uradno sklenil sezono 2008/2009.

ČEDAD - Ob prisotnosti političnih in kulturnih osebnosti v pokrajinskem, deželnem, narodnem in mednarodnem merilu, s sporedom v poklon slovenskim ustvarjalcem, slavnostnim govorom, množično in pozorno publiko, je tudi letos zaživela osrednja prireditev ob dnevu slovenske kulture, pri kateri sodelujejo vse glavne kulturne in gospodarske ustanove slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Toda tokrat ni bilo »kot vedno«, saj se je proslava prvič, pomenljivo odvijala v Čedadu kot znak podpore in spoštovanja do tistih »nezakonskih otrok«, kot jih je definirala Bruna Dorbolo, ki še čakajo na polnopravni »vstop v slovensko družino«. Slovenci iz naše dežele so razumeli sporočilo tega dejanja in so se množično udeležili praznika, ki je imel še dodatno vrednost, saj je potekal v poklon stoletnici tržaške Glasbene matice, iz katere se je slovenska prisotnost na glasbenem področju razvila in širila na deželnem teritoriju.

Glasbena matica je ime, ki ga vsak neposredno povezuje z dolgoletno glasbeno šolo in ustanovo, režiser Gregor Geč pa je dobil navdih v samem pomenu besede, ki je postal koncept celotne proslave: projekcija panja v ozadju in roj čebel, ki visijo nad prizoriščem sta tako ves čas simbolizirala delavnost in prizadevnost glasbenikov, ki so ustanovili in vodili šolo skozi temne in srečne trenutke stoletne zgodovine. Drugi povezovalni in konceptualno glavni element proslave je bil metronom, ki je na odru in v rokah izvajalcev tiktakal kot simbol minevanja časa. Na teh elementih je temeljila odrska postavitev scenarija prof. Tatjane Rojc, ki je spletla niti spominov Ubalda Vrabca, poezij Srečka Kosovela, pisem njegove sestre Karmele, nujno omejenega izbora zgodovinskih podatkov in dokumentov, da bi govorila obenem o stoletni zgodovini celotne slovenske skupnosti, v kateri je Glasbena matica stalno prisotna kot žarišče glasbene kulture, a tudi globoke narodne zavesti. Zato se je pripoved dlje ustavila pri spominih na Narodni dom, na vztrajno in pogumno dejavnost profesorjev šole v fašistični dobi, na zaslužno delo protagonistov povojnega preporoda in profesionalizacije. Različne govorice dajejo tekstu zdaj strokovno, zdaj inštitucionalno ali celo bolj osebno noto, kot je na primer ne ravno naklonjen »ženski pogled« Karmele Kosovel na Kogoja. Vsi teksti so bili zaupani profesionalnosti igralcev Danijela Malalana in Maje Gal Štromar. Video projekcije Antonia Giacomina so nadgradile pripoved z utrinki iz preteklosti, fotografijami in posnetki, ki se na platnu prelivajo s simbolično podobo panja; ustanovni statut, koncertni listi, članske izkaznice, Narodni dom a tudi meščanska stavba v ulici Ruggero Manna, ki je bila toliko let sedež šole, predvsem pa obrazi profesorjev in učencev, ki gledajo iz preteklosti črnobelih slik kot spomeniki skupne zgodovine. Tretji in neobhodni element v tem praznovanju je bila seveda glasba. S skladbami Grbca, Kogoja in Osterca, predvsem pa z izvirnimi skladbami, ki jih je Aleksander Ipavec napisal za to priložnost, so nastopili člani godalnega kvarteta Glasbene matice, harfistka Tadeja Kralj, prvi absolvent šole, violinist Žarko Hrvatič, harmonikarji Manuel Figheli, Aleksander Ipavec in Martina Rossi, člani mešanega zbora Gallus v prenovljeni zasedbi in z novim zborovodjo Markom Sancinom. Glasbena matica je ustanova, ki ima globoke, tridesetletne korenine v Benečiji, kjer je postala pomemben dejavnik za krepitev slovenske zavesti mladine teh dolin, ki v zadnjih letih obilno poplačuje dolgoletni trud z znatnim razvojem dejavnosti in širše priznanimi dosežki. Šoli je v poseben ponos harmonikarski orkester iz Špetra, ki je bil med glavnimi protagonisti proslave in se je tudi tokrat postavil v ospredje z mladostno energijo pri prepričljivi izvedbi priredbe živahne skladbe »Piškice«. Kot predstavnik mladih slovenskih rodov Benečije je izjemoma v Čedadu nastopil tudi otroški zbor Glasbene matice in dvojezične šole iz Špetra Mali lujerji, ki ga vodi Davide Clodig.

Povezati vse omenjene elemente v homogeno celoto ni bilo enostavno, a Geč se je že spopadel s tovrstnimi izzivi in je tudi tokrat našel ključ koherentnega in strnjenega »dialoga«. V ta namen je »razbil« enotnost posameznih točk in jih obenem povezal s premikanjem igralcev med govorom in glasbo, sočasnostjo glasbe in besede, s smiselnim zaporedjem skladb in recitacije. Gledalci so doživeli celoto kot gledališko naravnani dogodek po elegantno zasnovanem in izpeljanem načrtu, v katerem glasba ni imela koncertne relevance, a je čustveno delovala, kot da bi na odru simbolizirala navzočnost slavljenke v njej najbolj prepoznavnem in zaznamujočem načinu izražanja.

Prvi poklon Glasbeni matici v jubilejnem letu je prevzel gledalce, a niti avtorji in izvajalci predstave niso ostali ravnodušni pred pomenom dogodka. Osebna navezanost in spomini na otroška leta so obarvali pristop slavnostnega govornika, prof. Mirana Košute, ki je stopil na oder s srčno bližino klarinetista in nekdanjega učenca šole. Številke, ki pričajo o bogati dejavnosti in o razvoju šole so v njegovih besedah predstavljale postopne dosežke na strmi poti, za katere so mnogi, zaslužni glasbeniki žrtvovali veliko. V tej »stotaktni simfoniji« je ustanova kljubovala in kljubuje kakofoniji nasilja, tožb in »sadističnega izživljanja nad šibkejšimi« ter je s svojo vztrajnostjo in profesionalnostjo postala eden od glavnih dejavnikov kulturnega razpona Slovencev in nepogrešljiv vogelni kamen slovenske kulture v Italiji. Glasbena matica je v zadnjih letih postala tudi svetel vzor »multikulturnega sozvočja jezikov« v glasbi, saj se v njenih učilnicah izobražujejo tudi italijansko govoreči učenci. Žal pa so tudi spodbudni primeri širitve kulture sožitja podvrženi splošni krizi, ki pogojuje nemoteno nadaljevanje dejavnosti kulturnih ustanov. V trenutku krčenja sredstev in izostritve institucionalnih odnosov se bodo morali Slovenci odpovedati vrtičkarski mentaliteti, da bi združeni uveljavili vrednote svobode in demokracije z močjo kulture in tudi glasbe, ki jih povezuje.

Košuta je v svojem govoru uporabil razkošno besedišče in skoraj pesniško (ali muzikalično) uravnovešen način izražanja ter ga priložnostno obogatil še z glasbenimi prispodobami, da je izvrstna oblika še dodatno oplemenitila tehtne in občutene vsebine. Govornik je začel in zaključil s Kogojevimi besedami o glasbi, ki nas zaznamuje kot zrcalo narave in »usmerja človeka v globine njegove duše«.

Proslava se je zaključila z bolečim in polemičnim vprašanjem, in sicer branjem 15. člena zaščitnega zakona, po katerem naj bi leta 2001 nastala slovenska, avtonomna sekcija državnega konservatorija Tartini. Z žgočo in disonančno noto so se neizpolnjeni odloki člena spremenili v kakofonski kanon, ki ga je premagala le mirna, ubrana, apolinična lepota Mozartove glasbe. Klavir, ki je bil do tedaj prisoten samo na platnu in v naslovu iz Kosovelovega verza »In čujem te; klavir igra ...« se je končno oglasil na posnetku sodobne, jazzovsko obarvane priredbe drugega stavka klavirskega koncerta, ki se ob koncu prelije v sproščeno žvižganje, najbolj preprosto in neakademsko glasbeno iskrico. Glasba je imela tako zadnjo besedo in je ponudila neizrazljiv odgovor, ki prekrije agresivne besedne dvoboje, daje pogum in vero v boljšo bodočnost, kot je bilo v temnejših trenutkih, ko so naši predniki prestali in premostili težke ovire in krivice. Na odru ostane metronom, oz. številni metronomi, ponovno simbol časa, medtem ko je tekst člena na platnu opomin za ne-uveljavljene pravice. V tem primeru je časa minilo že preveč.

Rossana Paliaga

V dneh od 11. do 15. julija smo se člani mešanega zbora Jacobus Gallus iz Trsta mudili pri slovenskih rojakih na Madžarskem.

Iz Trsta smo odpotovali 11. julija v poznih jutranjih urah in se po kratkem postanku v Ljubljani odpeljali v prekmursko vasico Turnišče, kjer smo v tamkajšnji gotski cerkvici imeli doživet koncert. Sledila je – kot se to redno dogaja na takih srečanjih – bogata zakuska v prostorih turniškega kulturnega društva. V poznih večernih urah smo prispeli na Madžarsko – v kraj Monošter (v madžarščini Szentgotthard), kjer smo se nastanili v hotelu Lipa (centru za slovensko manjšino na Madžarskem).

Naslednjega dne smo se podali na celodnevno potepanje po Prekmurju, ki se je začelo z ogledom Murske Sobote. Vodila ga je ga. Nedeljka Taljan, ki nas je nato popeljala do “Otoka ljubezni” na Muri. Tu smo si ogledali plavajoči mlin, se vozili s splavom po Muri, pokusili delavsko malico (popečen kruh z zaseko), nato pa smo se odpeljali v Bogojino na ogled Plečnikove cerkve, ki je zaradi svojih arhitektonskih posebnosti znana po vsej Sloveniji. Po kosilu na bližnji turistični kmetiji smo se počasi odpravili nazaj. Pot nas je vodila po idilični prekmurski pokrajini, med njivami koruze, pšenice, sončnic in buč. Tu pa tam so nas z vrha svojih gnezd opazovale štorklje, ki so budno spremljale vse dogajanje pod seboj.

Nedeljo smo začeli s sodelovanjem pri slovenski maši v cerkvi v Gornjem Seniku (madž. Felsoszolnok). Nabito polna cerkev je bila za nas nadvse prijetno presenečenje. Po maši, ki je potekala v tamkajšnjem slovenskem narečju, smo imeli še kratek koncert, ki so ga prisotni verniki nagradili z navdušenim ploskanjem. Prijetno vzdušje se je nadaljevalo še po maši z zakusko, ki so jo pripravili člani krajevnega kulturnega društva.

Nedeljsko popoldne smo izkoristili za pohajanje po Monoštru, predvsem pa za postanek v tamkajšnjem termalnem centru, ki je bil nadvse prijeten in sproščujoč.

Po viharni in deževni noči smo se v ponedeljek zgodaj zjutraj odpravili na enodnevni izlet v madžarsko prestolnico Budimpešto. Celo pot je neusmiljeno deževalo, ogled mesta pa je bil vseeno prijeten, predvsem po zaslugi izkušene energične in razgledane vodičke Krisztine, ki nas je seznanila z zgodovino Madžarske in nam razkazala mestne znamenitosti, ob tem pa nas je zabavala s hudomušnimi in mestoma pikrimi in ironičnimi komentarji. Ogledali smo si mestno središče s parlamentom in cerkvijo sv. Štefana (ta – novejši – del mesta se imenuje Pest), nato pa še starejši mestni predel na hribu (Buda) s kraljevo palačo in cerkvijo sv. Matije. Po odličnem kosilu v samopostrežni restavraciji je bila še priložnost za sprehod po mestnih ulicah in za nakupe spominčkov ter slovitih ogrskih salam, nato pa slovo od simpatične Krisztine in povratek v Monošter.

Prišel je torek – dan odhoda. Pot proti domu je bila nekoliko otožna, deloma zato, ker je bilo zabave konec, predvsem pa zato, ker je bilo vsem na očeh silno razdejanje, ki ga je za seboj pustilo nedeljsko neurje – uničene poljščine, izruvana drevesa, odkrite strehe.

Še kosilo v Ptuju, kratek postanek na Trojanah (trojanski krofi!) in na avtocesti pri Logatcu (okvara avtobusa!) in potovanje se je zaključilo. Bilo je sicer naporno, vendar polno izjemnih doživetij, tako da nam bo ostalo v lepem spominu.

Mara Žerjal